Pred dnevom reformacije
Foto: Povzeto 15. 10. 2018 s http://drustvovec.si/blog/reformacija-500/.
Pri urah slovenščine so devetošolci od začetka šolskega leta podrobneje spoznavali zgodovino slovenščine. Ker je imel pri ustvarjanju našega knjižnega jezika (in književnosti) pomembno vlogo Primož Trubar, smo učitelji slovenščine na šolo povabili magistra Benjamina Hlastana iz Združenja Trubarjev forum. Ta je za učence pripravil predavanje o velikem Trubarju in, kot ga je sam poimenoval, velikem Evropejcu, katerega sloves sega celo na daljno Japonsko.
Brez Trubarja najbrž ne bi bilo skupnega slovenskega knjižnega jezika. Poleg njegovega stalnega zavzemanja za prevajanje Biblije v ljudski jezik izstopa tudi njegovo poudarjanje vrednot, kot so mir, blaginja v deželi in sožitje med ljudmi, kar je razvidno iz njegovih besed: »Vsem Slovencem gnado, mir in milost …« Povezoval se je z najvplivnejšimi ljudmi tistega časa, kot so bili Erazem Rotterdamski, Peter Bonomo, kralj Maksimiljan II. in baron Žiga Herberstein, deloval pa je sočasno z velikimi reformatorji, ko so bili Martin Luther, Jean Calvin, Huldreich Zwingli in celo angleški kralj Henrik VIII.
Trubar in njegovo delo sta bila devetošolcem navdih za tvorjenje besedila. Učenci so postali Primož Trubar, ki (po smernicah učiteljice) svojim rojakom piše pismo. Ob dnevu reformacije nekaj najboljših objavljamo tudi na naši spletni strani.
Maja Ogrinc, prof. slovenščine
Nemčija, 1585
Moji ljubi Slovenci!
Korenine našega jezika segajo v črnomorsko-kaspijske stepe, kjer se je med leti 4500 pr. n. št. in 2500 pr. n. št. govoril indoevropski prajezik. Do sredine 3. tisočletja pr. n. št. je prajezik razpadel v posamezna narečja glede na izgovorjavo besede sto. Nastali sta satemska in kentumska jezikovna skupina.
Ob preseljevanju ljudstev so se naši predniki Anti iz pradomovine izza Karpatov razselili v 3 smeri, glede na smer preseljevanja pa so se oblikovali vzhodni, zahodni in južni slovanski jeziki. Mednje spadamo tudi mi, Slovenci, naši predniki pa so se v podalpski prostor naselili v 6. stoletju.
Okoli leta 1000 smo dobili prvi zapis v takratnem slovenskem jeziku, ki je bil še podoben praslovanščini in zapisan v karolinški minuskuli, tj. pisavi, posvečeni Karlu Velikemu. To so Brižinski spomeniki, njihov avtor pa je bil nek češki menih. Vsebina je nabožna tako kot v vseh besedilih do danes. I. in III. del sta obrazca spovedi, II. del pa pridiga o grehu in pokori. Brižinski spomeniki predstavljajo pomemben mejnik, saj gre za prvi zapis slovenske (ali katerekoli slovanske) besede nasploh. Naslednji pisni dosežek Slovencev je Celovški oz. Rateški rokopis, ki je nastal leta 1380. Je izjemno pomemben ne samo z jezikovnega, ampak tudi z verskega vidika, ker je v njem prvič zapisana molitev Oče naš v slovenščini, iz jezika pa je že vidno, da se slovenščina cepi na narečja. Vsebuje namreč gorenjske in koroške besede. Besedilo je zapisano v gotici, katero sem na začetku uporabljal tudi jaz, a več o tem kasneje. Stiški rokopis je bil napisan leta 1428 izpod rok stiškega meniha prav tako v gotici. Njegova vsebina je nabožna, jezik pa že kaže dolenjske posebnosti.
Prve natisnjene slovenske besede so bile na Dunaju natisnjene leta 1515 v nemški pesmi, vsebujejo pa dve značilni puntarski gesli: stara pravda in le vkup, le vkup, uboga gmajna. Natisnjene so bile v gotici tako kot moji prvi dve knjigi, ki sem jih dal natisniti v Nemčiji. To sta prvi naši knjigi ‒ Katekizem in Abecednik iz leta 1550, ki sem jih ustvaril pod skrivnim imenom Philopatridus Illiyricus. Moj namen je bil rojake učiti protestantske vere, iz Abecednika pa bi se moji ljubi Slovenci naučili branja. Za pisanje knjig sem utemeljil slovenski knjižni jezik. Za osnovo sem izbral ljubljanski mestni govor, ki sem mu dodal dolenjske narečne posebnosti in žal tudi nemške popačenke. Sestavil in izdal sem tudi Cerkveno ordningo, to je cerkveni red za slovensko cerkev. S to knjigo sem si nakopal težave pri deželnem knezu, ki je dal knjigo zapleniti, mene pa izgnati.
K sreči med slovenskimi reformatorji nisem sam. Najmanj časa je z mano sodeloval Sebastijan Krelj. Kot učitelj v stanovski šoli je poudarjal razširjanje vere med naš podmladek in napisal delo Otročja biblija. V Postili slovenski je v uvodu zagovarjal svojo pravopisno reformo, ker je bistveno bolj dosledno kot jaz uporabljal znake za sičnike in šumnike. Prizadeval si je zediniti Slovence in Hrvate v skupnem črkopisu, vendar ta poskus ni naletel na razumevanje pri Hrvatih. V pisavi knjižne slovenščine ni upošteval le enega govora kot jaz, temveč je zajemal izraze iz več narečij. Dobro je, da njegov jezik vsebuje manj germanizmov kot moj. Kreljeve pravopisne reforme sta leta 1584 uveljavila Adam Bohorič v prvi slovnici o slovenskem jeziku Zimske urice (Arcticae horulae) in Jurij Dalmatin s prevodom Biblije, s čimer smo postali enakovredni vsem drugim Evropejcem, ki so v istem času sveto knjigo lahko brali v maternem jeziku.
Zmotno je misliti, da si slovenski protestanti prizadevamo samo za odpravo odpustkov, celibata itd. Kot vidite, se zelo zavzemamo tudi za enotnost in razvoj našega jezika. Z znanjem jezika mora rasti tudi narodna zavednost. Vsi si želimo, da bi se rojaki lahko šolali in da bi se naslednji rodovi še bolj zavzeli za naš jezik ter ga normirali. Naj napišejo še znanstveno slovnico, slovar, pravopis, opredelijo pravorečje, po potrebi pa tudi posodobijo pisavo! Naj pišejo še knjige s posvetnimi temami, kar zagotovo zanima moje ljudi.
Upam, da se bo vse to uresničilo, ali kdo ve, kaj še pride? Morda namesto kmečkih uporov drugačni nemiri, namesto Turkov drugi sovražniki? Ali pa večno preganjanje ljudi naprednih misli!?
Moji ljubi Slovenci, stati in obstati!
Vaš Primož Trubar (Lana Cugelj, 9. c)
… Kot eden izmed protestantov vam povem, da sem želel povzdigniti slovenski narod na evropsko raven. Tudi Slovenci smo lahko mogočni. Prav zaradi teh razlogov sem se odločil za pisanje knjig, saj sem Slovencem želel dokazati, da se lahko naš narod dvigne in postane enakovreden drugim.
V prihodnost sicer ne morem videti, vendar si neizmerno želim, da bi se Slovenci znali zavzemati za svojo kulturo in jezik. Ta se nikoli ne neha razvijati, zato upam, da bodo ljudje spoznali, da je brati in pisati v maternem jeziku nekaj, na kar smo lahko najbolj ponosni …
Vaš Primož Trubar (Ana Korbar, 9. c)
… Da bi Slovence še bolj povzdignil v sam evropski vrh, sem se odločil, da napišem knjige, ki bodo opisovale in razložile naš jezik. Temu žal domače okolje ni naklonjeno, zato jih bom dal natisniti in jih skrivoma prepeljati v slovenske dežele. Z njimi želim doseči večjo pismenost ljudi, s čimer bi se naš prelepi jeziki še bolj razvijal. Želim si, da bi moj ljubi narod dobil še kakšno knjigo s pravili zapisa, izgovorjave. Bojim se, da bodo knjige morale nastati skrivoma, saj v današnjem času slovenska knjiga ni vrednota. Žal tudi človek ne. Nedolgo nazaj sem hodil po Dunaju in videl, kako so na grmadi sežgali prijatelja protestanta in v Donavo vrgli njegovo ženo.
Želim si, da bi se ti časi končali, da bi na svetu zopet zavladal mir.
Do takrat pa zbogom, moji ljubi Slovenci, zbogom.
Vaš Primož Trubar (Urška Strahinič, 9. c)
… Moja dela in dela mojih sodobnikov so dosegla evropsko raven in spoštovanje, predvsem pa je naše poslanstvo trud za vsesplošen razvoj družbe.
Za pisanje knjig sem se odločil zato, ker želim svoj narod opismeniti in osvestiti. Želim si, da bi si lahko sami razlagali Biblijo in tudi drugim pričali o besedah in naukih iz testamenta.
Upam, da slovenski jezik razvijajo in normirajo še v drugih delih, kot so slovar, slovnica, pravopis in pravorečje, da bi bil slovenski jezik v vsaki podrobnosti raziskan.
Upam, da se bo protestantizem širil med ljudi dobrega srca, bojim pa se, da bo protireformacijsko gibanje izničilo vsako sled o našem delu in obstoju. Tako bi bil ves naš trud in delo zaman.
Da le ne bi tega nikoli dopustili …
Vaš Primož Trubar (Aleksander Kuzmanović, 9. d)
